Začetek šolskega leta je bil letos prav za vse, ki so kakorkoli vključeni v delo osnovne šole, prav poseben. Starši, učitelji in učenci smo iz trenutka v trenutek spremljali navodila NIJZ,ki so govorila o tem, kaj je priporočeno, in ugibali, kako bo na prvi šolski dan, ko se bomo morali soočiti z realnostjo. Kljub vsem pomislekom smo morali zaplavati v prvi september.

Kaj hitro smo se spomnili režima v juniju in se ločevali na predmetni in razredni pouk, na zadnji in sprednji vhod, na levo in desno stran hodnika, … Letošnje prve minute srečaj na šolskih hodnikih niso bile tako živahne, kot so bile prejšnje. Ni bilo veselega vreščanja mladih najstnic, korajžnega pozdravljanja močnih fantovskih glasov. Vse se je zdelo bolj odgovorno, resno, a kljub temu s toplino v srcih, ki je kukala skozi oči iznad mask.

Prvi šolski dan je bil letos nekaj posebnega tudi za naše prvošolce. Navadno jih pozdravimo s krajšim kulturnim programom, kar pa letos ni bilo mogoče izpeljati. So pa zato prvošolci bili sprejeti v našo šolsko skupnost s prav posebnimi dogodki. Učiteljice prvih razredov so v priprave prvega šolskega dne vložile kar nekaj usklajevanj in načrtovale več možnih razpletov, saj so se navodila še zadnji dan v avgustu spreminjala. Program prvega šolskega dne so organizirale skupaj, izveden pa je bil na štirih različnih lokacijah – v Vrhpolju, Podnanosu, Vipavi in na Gočah.

Tako kot vsako leto je tudi letos prvošolce z dobrimi željami pozdravila gospa ravnateljica Mojca Pev. Kot vsako leto so tudi tokrat prvošolci prejeli rumene rutke, da bodo bolje videni in s tem bolj varni v prometu. Tudi letos so prvošolci na prvi šolski dan spoznali Lili in Bineta, dva učbeniška junaka, ki ju bosta spremljala skozi vse leto. Tudi letos so se prvošolci malo posladkali.

Delo v razredu so letos učiteljice obogatile z zgodbo Audrey Pen Poljubljena roka. Zgodbica govori o tem, kako mamina ljubezen spremlja otroka vsepovsod, tudi na prvi šolski dan. Učiteljice so zgodbo predstavile na različne načine, vsaka je izbrala predstavitev zgodbe tako, kot njej najbolj odgovarja. V Podnanosu so tako celo gledali zgodbo v kamišibaj izvedbi.  V Vrhpolju so to zgodbo učenci narisali.

Tudi petje v prvem razredu tega dne ni manjkalo. V Podnanosu so se že naučili pesmico Mali modrijan, v Vipavi so zapeli Mi se imamo radi.

Še bolj kot v razredu pa je petje odmevalo iz vseh šolskih oken, ko so na svojstven način skušali prvošolcem izraziti dobrodošlico na poti učenja vsi učenci. V minutah, ko so prvošolci prihajali ali odhajali od šolske zgradbe, se je zaslišala iz oken vseh razredov Bitenčeva Prvič v šolo. Petje starejših učencev je spremljalo mahanje, pozdravljanje, ploskanje in vzklikanje dobrodošlice naši letošnji generaciji prvošolcev. V tem, ko so malčki med pozdravljanjem kar obstali na pločnikih ali zelenici in samo gledali nasmejane obraze starešjih generacij iz šolskih oken, je bil prav poseben čar. Tudi učiteljice nismo pričakovale tako srčnega pozdrava. Tokrat so se izkazali čisto vsi učenci in lahko smo ponosni nanje, saj so v trenutkih, ki od nas zahtevajo drugačno vedenje, pokazali srčnost do mlade generacije.

Nič ni tako, kot je nekdaj bilo. Kljub omejitvam, ki jih predvideva preprečevanje širjenja virusa, smo prvošolce toplo sprejeli. Ta dan si bomo učitelji zapomnili zlasti po tem, kako lahko naši učenci s skupnimi močni kljub maski na obrazu pričarajo prvošolcem čaroben trenutek vstopa v šolo.

Srečno, prvošolci!

učiteljice prvih razredov in Nadja Rodman Koradin