Primorska je po prvi svetovni vojni bila prepuščena na milost in nemilost volji zmagovitih antatnih držav. 12. novembra 1920 so podpisali Rapalsko pogodbo, ki je določila mejo med Kraljevino SHS in Italijo. In tako je velik del Primorske in več kot 320.000 Slovencev pripadal italijanski nadoblasti. Življenje naših prednikov se je zelo spremenilo. Kako je bilo takrat po naših vaseh, so raziskale šolske novinarke.
Špela Potočnik je o italijanski šoli povprašala svojo sosedo Minko iz Poreč, ki je tudi teta njenega očeta.
Špela: Ali sta tvoja starša živela pod Italijo?
Minka: Ja. Oba.
Špela: Ali ti je kdo od njiju povedal kaj o italijanski šoli?
Minka: O tem mi je pripovedovala predvsem mama, ker sem bila več časa z njo. Povedala mi je, da so imeli učiteljico iz spodnje Italije, ki ni znala niti ene besede slovensko, otroci pa niti ene besede italijansko. Učili so se s sporazumevanjem. Če je učiteljica rekla gatto mijav, mijav, so vedeli, da je to mačka. Ko so se učili besede za nos, usta, lica je vse pokazala, saj so jo samo tako razumeli.
Špela: Ali ti je tudi tvoj oče pripovedoval o tem?
Minka: Oče niti ne. Rekel je samo, da so kakšno ušpičili. On mi je več pripovedoval o vojski v tistem času. Bili so v spodnji Italiji, ko se je začela vojna in dobili so se partizani ter šli iz Barija v Boko Kotorsko. Nato pa iz Dalmacije s prvo prekomorsko do doma. Hodili so eno leto.
Špela: Bi želela dodati še kakšno zanimivost?
Minka: Ko se je rodil moj oče, ja bila hiša na tem naslovu v Avstriji, potem je bila tu Italija, kamor je hodil v šolo in v vojsko, nato je živel v Jugoslaviji, umrl pa v Sloveniji. Bival je vedno na istem naslovu, a zamenjalo se je toliko držav.
Špela: Hvala za pogovor.
Emili Semenič je obiskala svojo prateto Radico Semenič iz Poreč. Povedala ji je sledeče: »Ko se je to začelo, sem imela 6 let. Vojaki so živeli po vsej dolini in bivali so po hišah, bili so tudi pri nas. V hlevu so bili konji. Po celi dolini so imeli jarke, v katerih so se skrivali. Otroci smo bili igrivi in smo se igrali v njih. Včasih so nas tudi nagnali stran.
Vojaki so imeli vsako jutro vojaške ure, predaval jim je oficir in vedno je morala biti tišina. Zgoraj, kjer so se zbrali, smo mi imeli jabolka. Nekoč, ko sem jih šla iskat, me je oficir zelo grdo pogledal, ker sem bila glasna. Ostali pa so se skoraj začeli smejati. Vojaki so morali vsak dan čistiti. Čistili so tudi naše stopnice s tako majhno krpo, da so bile prav bele.
Spomnim se enega vojaka, ki je zelo rad otrokom delil bombone. Nekega dne moja prijateljica ni hotela vzeti bombona in je hodila nazaj in padla v kišto. To nama je bilo najbolj smešno in sva se temu smejali še dolgo časa.
Zelo rada sem tudi česala svoje sestre, mamo … Nekoč sem česala sebe in je prišel vojak in je hotel, da še njega. Jaz pa ga nisem hotela.
Spomnim se tudi, ko je bila jesen in smo ličkali koruzo in se je sprehajal vojak Želko, ki je bil pri nas kar domač. Velikokrat je prišel v kuhinjo pogledat, ali lahko dobi kaj za jesti in se pogovarjal s tistimi, ki so bili v prostoru. Bil je tudi oficir, ki se je klical Bogdan. Mojima starejšima sestrama je bil všeč in ravno med tistim časom je moja mama rodila fantka, zato sta ga hoteli poimenovati Bogdan. Mama in oče sta se strinjala, zato imam še danes brata Bogdana.«
Tonja Lozej se je o življenju v italijanski šoli pogovorila z go. Minko iz Podnanosa.
Tonja: Kako je potekalo življenje pod Italijo?
Minka: Za nekatere je bilo zelo hudo. Recimo bil je učitelj Lebanje, ki je bil iz Idrije in je bil Slovenec. Bil je bolj nesramen kot učiteljice, ki so bile iz Kalabrije in s Sicilije. Takrat so namreč slovenske učiteljice preseljevali na jug Italije, italijanske pa k nam, ker v šoli niso smeli spregovoriti slovenske besede. V prvi razred sem odšla prvega oktobra in četrtega decembra sem imela šest let in tam nisem smela spregovoriti slovenske besede.
V prvem razredu smo se učili npr. … Smo imeli sliko in na sliki je bilo jabolko, spodaj pa je pisalo mela. Potem je bil konj je pisalo cavallo, torej so bile besede pod sliko, da si se lažje naučil italijansko. Abecedo pa smo se učili ravno tako, kot se jo sedaj.
V italijanski šoli sem bila tri leta in mi je bilo zelo hudo, da nisem smela spregovoriti slovensko. Ko sem bila še manjša, sem leta 1942 odšla v Trst k noni se kopat in potem smo odšle domov s tramvajem in nekaj sem jo vprašala. A ko sva prišli domov, me je prosila, naj z njo govorim slovensko samo doma, da ne bi zašli v težave.
Tonja: Česa se pa najbolj spomnite od italijanske šole?
Minka: Spomnim se, da smo imeli dobre učiteljice, take, da so bile človeške. Bila je Kalabrijka in ni znala slovensko, ampak za nas je bila dobra. Ni bila slaba, a bilo je treba upoštevati disciplino ter pravila. Seveda npr. na stranišče nisi smel, kadar si hotel in take stvari. Zase ne bom rekla, da imam grozno slabe spomine, ampak tudi lepo ni bilo. Kljub temu mi v šoli ni šlo slabo.
Tonja: Kakšna se vam je zdela ta sprememba?
Minka: Ja, saj veš, da je bila kot noč in dan. Njim je bilo bolj važno, da bi ljudje govorili v italijanščini in jim ni bilo toliko važno, da bi se še kaj drugega naučili. Pomembno je bilo, da se naučiš italijansko.
Tonja: Kakšna pa se vam zdi razlika med današnjo šolo in med italijansko?
Ko sem jaz hodila v šolo, je bilo vse drugače, kot je zdaj. Otroci imate več pravic v šoli in tudi ni vas strah povedati kakšne besede več. In tudi učitelji niso več tako strogi.
Tonja: Kakšna so bila šolska pravila?
Ko je učiteljica prišla v razred, smo morali vstati ter pozdraviti »viva Duce, viva Rei«.
Tonja: Bi še kaj dodali?
Minka: Spomnim se še, da je bila leta 1936 v Podnanosu birma in je škof vse pridigal v italijanščini. V cerkvi je bila neka gospa, ki je rekla, naj pridiga v slovenščini, ker smo Slovenci. Nato je bilo birme takoj konec. Od takrat ni bilo več birme v Podnanosu. Mi smo se slovensko učili samo pri nauku ter nekaj doma.
Tonja: Hvala.
Petra Lavrenčič je o življenju pod italijansko nadoblastjo povprašala svojega očeta Primoža Lavrenčiča iz Orehovice. Povedal ji je zgodbo svojega očeta.
»Ko je bil moj oče Edo še majhen, je hodili v šolo, v šolo je seveda hodil peš. Za v šolo so imeli majhne šolske uniforme, na uniformi pa so morali imeti značko. Nekega dne jo je pozabil doma. Da je nima, je opazil šele na pol poti v šolo. Zato ga je zgrabila panika in ni vedel kaj narediti. Prišel je skoraj do šole, ko je zaslišal govorjenje. Ob tem ni nič pomislil in je kar brezglavo hodil naprej, ko pa je šel še meter naprej, je videl tri italijanske vojake. Takrat se je kar precej ustrašil in hotel oditi domov, ampak tega ni naredi, saj so ga vojaki že opazili. Z roko si je pokril prazen prostor, kjer bi morala biti značka in začel hoditi naprej. Njegovi prvi koraki so bili precej počasni, ampak so postajali s časom precej hitri. Vojake je seveda pozdravil »buongiornio«. Vojaki so mu odzdravili z glavo, enemu vojaku pa se je pogled ustavil na njegovi roki, ki je prekrivala prazen prostor (kjer bi morala biti značka). Pohitel je, saj so si ga vojaki začeli vedno bolj ogledovati.
O dogodku se je spomnil samo še, da je srečno prišel domov in nikoli več ni pozabil na značko.«
Prispevek so pripravile šolske novinarke Petra Lavrenčič, Tonja Lozej, Issabela Nabergoj, Špela Potočnik in Emili Semenič pod mentorstvom učiteljice Tee Furlan