V tednu otroka in hkrati mesecu skupnega branja nas je obiskala upokojena učiteljica, gospa Klavdija Štrancar. Prebrala nam je pravljico z naslovom Ime čarobnega drevesa. Seveda nas je zanimalo, zakaj je drevo čarobno. »Je zlato?« »Ima čarobne sadeže?«, smo radovedni spraševali.
Da bi lažje sledili vsebini pravljice, smo se najprej preizkusili v kvizu poznavanja živali. Dokazali smo, da živali odlično poznamo, s skupnimi močmi pa smo ugotovili, da te živali živijo v savani. Njihovo življenjsko okolje smo spoznali v kratkem filmu, v katerem smo si ogledali resnično življenje ljudi in živali v savani.
Končno je prišel čas za pravljico.
Slišali smo, da čarobno drevo straži piton, ki bo lačnim živalim pustil jesti z drevesa le, če mu povedo njegovo ime. Zebra, opica in slon so se vsak posebej odpravili čez afriško pustinjo, da bi leva, kralja živali prosili, naj jim pove ime drevesa – ampak do takrat, ko so se vrnili, so ime že pozabili. Zadnja se je odpravila na pot mala in počasna želva. Čeprav je bila drobna in počasna, je s pomočjo babičine skrivnosti »pripela« pravo ime drevesa. Piton se je odplazil stran in živali so končno lahko okusile slastne sadove. Dišali so kot najslajši mangi, debeli so bili kot melone in sočni kot granatna jabolka. Kako so jim teknili!
Po poslušanju smo se ponovno preizkusili v kvizu. Vsak je odgovoril na eno vprašanje o dogajanju v pravljici. Ker smo bili pri tem zelo uspešni, smo bili zmagovalci vsi. Prislužili smo si veliko pohvalo gospe Klavdije.
Sledilo je reševanje učnega lista, na katerem smo iskali skrite besede iz pravljice.
V podaljšanem bivanju smo iz papirnatih tulcev izdelali pitona. Res je podoben tistemu iz pravljice!
Lepo smo se imeli z gospo Klavdijo. Upamo, da nas še kdaj obišče.
Ojoj, pozabili smo vam povedati, kako je ime drevesu iz pravljice! Predlagamo, da skupaj z nami zapojete:«Bodžabi zate, bodžabi zame, bodžabi za vse. Zdaj vemo, ime čarobnega drevesa je: BODŽABI! BODŽABI! BODŽABI!«
Ste si zapomnili?
Učenci 2.A z učiteljico Tanjo
