041 619 125 info@os-vipava.si

Po zlatem priznanju učenca Luka Rodmana v tekmovanju iz znanja zgodovine, so prejeli vipavski mladi zgodovinarji še zlato priznanje za raziskovalno nalogo na temo Šport v preteklosti. Za nalogo Tako so telovadili vipavski učenci so na državnem srečanju mladih raziskovalcev zgodovine v Športnem centru Stožice v Ljubljani, 30. 5. 2023 prejeli zlato državno priznanje. Nalogo sta komisiji za delo zgodovinskih krožkov uspešno predstavili devetošolki Anja Čoha in Gabrijela Bavcon.

Dvajset mladih raziskovalcev od sedmega do devetega razreda je v nalogi raziskovalo učne ure telesne vzgoje in športne dejavnosti učencev OŠ Draga Bajca Vipava v sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja. Večji poudarek so dali telesni vzgoji v višjih razredih osnovne šole.

V prvem poglavju so opisali koliko ur telesne vzgoje je bilo predvideno v učnih načrtih iz leta 1973 in 1984, kdo je telesno vzgojo učil v vipavski šoli in kako so potekale učne ure. V višjih razredih so učenci pogosto igrali rokomet, ki je bil med vipavskimi učenci najbolj priljubljen ekipni šport. Na šoli je poučeval učitelj Branko Jazbar, ki je bil igralec rokometa v rokometnih klubih Mlinotest in Slovan, kasneje pa tudi trener rokometa RK Mlinotest in slovenske kadetske in mladinske rokometne reprezentance. S svojimi uspehi je za rokomet navdušil mnoge učence. V okviru telesne vzgoje sta učitelja Nadja Marjanovič in Peter Perhavec morala izvajati meritve za telesno vzgojni karton. Morali so vaditi tudi streljanje z zračno puško. Nekaj ur v letu je bilo namenjenih učenju plesa, kar so imela dekleta raje kot fantje. Bilo jim je nerodno, ker so plesali s puncami. Učenci v stari šoli pa so med urami telesne vzgoje v jesenskem času spravljali celo drva in vsi učenci so skrbeli za šolski vrt. Za delo na šolskem vrtu je bilo potrebnih več ur, zato so združili skupaj ure telovadbe in gospodinjstva. Najbolj navdušeni pa so bili učenci, ko sta jih učitelja telesne vzgoje peljala v jedilnico, kjer so gledali pomembne športne dogodke in navijali za naše športnike.

V drugem poglavju Telovadili smo v razredu, na hodniku in zunaj so izpostavili prostorsko stisko in pomanjkanje prostora za aktivno izvajanje ur telesne vzgoje. Najtežje je bilo ob hudi zimi in zelo slabem vremenu, ko so učenci telovadili v klasičnem razredu in na hodniku. Šolsko telovadnico so zgradili šele leta 1992. Ob lepem vremenu in če le ni močno deževalo ali pihala močna burja, so bile ure telesne vzgoje na igrišču pred šolo.

Niso pozabili opisati športne opreme, ki je bila pri urah telesne vzgoje obvezna za svobodno gibanje. Pripovedovalci so se spomnili dekliških črnih elastičnih dresov in fantovskih kratkih telovadnih hlač. Kdor je imel adidaske, pa je bil frajer.

V osnovni šoli je bilo veliko dejavnosti, ki so učence navajale k gibanju, da bi le to postalo vsakdanja navada. Tako so med učnimi urami izvajali minuto za zdravje in po drugi ali tretji šolski uri je bil obvezen daljši rekreativni odmor, da so se učenci po daljšem sedenju razgibali. Mlajši učenci so tekmovali za športno značko. Športne aktivnosti so se izvajale med urami telesne vzgoje in učenci so bili nad njimi tako navdušeni, da so jih izvajali tudi doma.

V poglavju Šolsko leto smo začeli v poletni šoli v naravi so opisali devetdnevno bivanje v Savudriji. Poletno šolo v naravi so organizirali za četrtošolce z namenom učenja plavanja in spoznavanja primorskega sveta. Mnogi učenci so takrat prvikrat odšli od doma za dalj časa in brez staršev. V času zimskih počitnic so v šoli redno organizirali smučarski tečaj v Tihi dolini na Predmeji. Zimske počitnice so trajale štirinajst dni in en teden je bil namenjen učenju smučanja, če je bila le sreča z vremenom. O učenju smučanja pišemo v poglavju Imeli smo smučarski tečaj.

Namen telesne vzgoje je bil učencem privzgojiti tudi ljubezen do različnih dejavnosti v naravi, posebno do hoje, izletov in planinstva, zato so uvedli športne dni. »Športni dan je bil kot praznik, ker ni bilo pouka in smo se ukvarjali s tistim, kar nam je bilo najljubše,« je povedal gospod Kopatin iz Podnanosa. Vedno je bilo zabavno in sproščeno. Med športnimi dnevi so izpostavili pohod na Nanos, šolsko prvenstvo v atletiki, tekmovanje v krosu in obrambni dan, ki so ga šteli kot enega izmed športnih dni. Tudi učenci so morali krepiti svoje telesne sposobnosti in znanja za samozaščito, varnost in splošno ljudsko obrambo. Skratka, da se bodo znali boriti, če bo potreba. Telesna vzgoja je bila močno povezana s takratno ureditvijo družbe in mišljenjem.

Raziskovalno nalogo smo zaključili s poglavjem Šolsko športno društvo Nanos, v katerega je bilo vključenih zelo veliko učencev. Namen šolskih športnih društev je bil, da omogočijo učencem dodatno ukvarjanje s športnimi dejavnostmi in da so tako izpopolnili svoje znanje in veščine ter se uveljavili. Dejavnost ŠŠD je bila ena najpomembnejših množičnih dejavnosti učencev na šoli. Opisali so, kako je bilo ŠŠD Nanos organizirano, kateri krožki so delovali in kakšne uspehe so učenci dosegli na tekmovanjih. Izpostavili so rokometni krožek, saj je bil rokomet najbolj priljubljen med vipavskimi učenci. Vipavski učenci so bili zelo aktivni. Izdajali so tudi športno glasilo Nanos in ob koncu šolskega leta so organizirali športno akademijo, na kateri so se predstavili krožki, ki so delovali v okviru ŠŠD Nanos. Razglasili so športnico in športnika leta, športnike posameznih razredov in podelili so več priznanj. Športne akademije so bile zelo slovesne in so jih učenci z navdušenjem pričakovali. Več o raziskovalni nalogi si lahko ogledate v video predstavitvi  https://video.arnes.si/watch/phcs50cqzvvj

Z veliko truda in požrtvovalnosti smo odstrli del šolskega in otroškega življenja v preteklosti, tudi s pomočjo mnogih pričevanj domačinov, ki so obiskovali vipavsko šolo, za kar se vam najlepše zahvaljujemo.

Mentorica Ana Kobal

(Skupno 109 obiskov, današnjih obiskov 1)
Dostopnost