Naše delo je konglomerat več stvari. Imamo kombinirano delo. Začeli smo z video vsebinami in ogledi. Skrbimo za uporabno glasbeno-teoretično opismenjevanje. Kadar nam nagaja ZOOM imamo »pevoklepetalnico«.
Glavnina vaj poteka z aktivnim petjem. Imamo korepeticije posameznih glasov na način, da imajo oni izklopljene mikrofone, ker je zamik in se v nasprotnem primeru čakamo. Za šalo smo tudi poskusili. Rezultat je smeh, ker nastane »izvedba alla skropucalo« 😊. Vaja poteka tako, da igram na klavir, delno dirigiram in pojem. Vmes istočasno opazujem držo telesa in mimiko obraza ter skušam na ta način razbrati dikcijo in artikulacijo ter jim nekatere stvari popravljati. Nekoliko delamo na interpretaciji in vživljanju v posamezno pesem. Pustimo, da nas vodita sporočilno besedilo in spevna melodija. Vmes padejo note s klavirja, se izgubim med vrsticami, pozabim kateri glas poje etc. Včasih deluje malo zmedeno, ko skačem z očmi iz ekrana na note pa spet nazaj in zaplavam, saj pozabim kje smo. Koordinacija takega načina dela ni najlažja saj je vse senza voce (torej brez glasu) in si večinoma predstavljam kaj je na drugi strani. Delamo po delih. Tako delo je veliko počasnejše. Vmes jih pokličem, da po en vklopi mikrofon in zapoje.
Z vsakim tednom se skupaj učimo novega načina petja na daljavo. Še kar nekaj idej se poraja in morda tudi realizira. Vendar o njih še ne, saj bo potrebnih izpolnjenih več pogojev. Bomo videli, kaj prinese ali odnese čas. Učitelj, zborovodja danes ni dovolj, da obvladuje svoje področje, ampak mora/bi moral kar naenkrat pokrivati psihologijo, računalništvo, tehniko, montažo etc. Še ne dolgo nazaj pa je veljalo, da so to ločeni študiji. Predvsem pa pokriva vsak učitelj, zborovodja še kar nekaj vzporednih dnevnih vlog in tu nastopijo škratje, ki so nam vsem oklestili ure v dnevu.
Vsekakor se čuti v kvaliteti zborovskega petja, nasploh, ne samo v šolah, velik primanjkljaj in minus. Kar nekaj korakov nazaj smo sestopili in bo ponovna postavitev, okrevanje na daljši časovni interval. Zato ne vemo kako bi/bo zazvenelo v živo in je odprto vprašanje. Ko bo možno se razkropimo po šolski telovadnici na štiri metre razdalje in vdahnemo energijo in življenje osamljenim šolskim zidovom.
Do takrat se bomo trudili ohranjati drug drugemu dobro voljo, si vlivali optimizem, dovajali energijo s petjem ter z aktivnim dihanjem in petjem sproščali telo in duha.
V vsaki vaji do božiča pa po individualnem navdihu dodajamo tradicionalne barve dodatkov v rdeči, zeleni in zlatorumeni, da privabimo srečo in veselje v naša srca.
Laura W. Klanjšček
