V obdobju od 9. marca do 7. aprila sem imela priložnost poučevati slovenščino na osnovni šoli. V prvih štirih dneh sem se v učilnici srečala z učenci od 7. do 9. razreda, v petek, 13. marca, se je šolskih ur udeležilo le še nekaj učencev, preostanek mojega poučevanja pa je potekal na daljavo. Pri prehodu pouka iz učilnice v digitalno okolja je skozme šlo zavedanje, da se vzporedno z epidemijo dogaja tudi digitalizacija učnega procesa, ki spreminja tako način poučevanja kot učenja. Epidemija je v tem oziru dejavnik, ki ustvari pogoje za hiter, učinkovit, vsaj na površini utemeljen in predvsem prostovoljen prehod vseh deležnikov iz fizičnega prostora šolske učilnice v digitalno okolje. Slednje se je samo v zadnjem desetletju, odkar spremljam razvoj digitalnih okolij na področju humanistike, podrobneje jezikoslovja in literarne vede, eksponentno razvijalo mdr. tudi na področju strojnega učenja in umetne inteligence. Povezovanje humanističnih področij z računalništvom na interdisciplinarnih področjih, kot je digitalna humanistika, se je izkazalo kot tvorno. Uporabljajo se različna digitalna orodja in številne spletne platforme, ki že nekaj časa ustvarjajo pogoje za poučevanje slovenskega jezika in književnosti v digitalnem okolju. To, kar pa povzroča trenutna situacija, je prelamljanje določenega načina življenja, ki v marsičem ni več mogoče, in zanimanje širše družbe vse bolj v ospredje postavlja vprašanje, v kakšnem svetu želimo živeti. To, kar imenujemo »virus«, ne bo v kratkem izginilo, spremeniti se bomo morali mi kot posamezniki in kot družba. Znašli smo se v novi normalnosti, ki se bistveno razlikuje od te, ki smo jo poznali doslej, in najti moramo načine, kako sobivati v novih okoliščinah.   

Trenutek, v katerem živimo, je predvsem čas za razmislek, ko lahko vsaj podvomimo v prepričanje, da bo izobraževalni proces v prihodnje tak, kot smo ga poznali. Ne nazadnje ohranjanje statusa quo v trenutnih okoliščinah šolo oddaljuje od specifičnosti informacijske dobe, v kateri živimo, in od znotraj nje ustvarjenih priložnosti za razvoj izobraževalnega procesa. Ko na primer preberemo delovne zvezke za slovenščino, se ob množici posplošeno predstavljenih podatkov vprašamo, kako to gradivo učencem koristi in kje so znanja in veščine, ki jih bodo danes šolajoče generacije potrebovale v življenju. Sedanji trenutek in pouk slovenščine na daljavo lahko razumemo kot priložnost za odmik od ustaljenih učnih načrtov v smer aktualizacije jezikovnih, literarnih in družbenih vprašanj. Umeščena v aktualne izzive sodobnega sveta lahko poučevanje in učenje slovenskega jezika in književnosti koristita za to, da učencu približata razumevanje dogajanja v sodobnem svetu in ga spodbujata k poglobljenemu premisleku o pomenu branja, pisanja in kritičnega razmišljanja. Slednje je ključno tudi, ko je učenec v vlogi sodobnega spletnega uporabnika, ki ne le pasivno sprejema na spletu dostopne podatke, ampak mora v ogromni množici najti in znati prebrati zanj relevantne podatke, ozavestiti in razumeti mora, kako digitalna okolja delujejo, znati mora kritično brati diskurz, ki je odprt, fluiden, abstrakten, neoprijemljiv. 

»Navajeni smo hipne, hitre, samozavestne komunikacije s kratkimi stavki,« v enem od intervjujev razmišlja Paolo Giordano, italijanski pisatelj in fizik mlajše generacije. Trenutek, v katerem živimo, pa nam po prepričanju avtorja eseja V času epidemije (2020) sporoča, da se moramo naučiti premišljenega in razsodnega načina govora, saj kompleksnost sodobnega sveta ne daje vedno odgovora hitro in ni nujno, da je odgovor v sedanjem trenutku sploh mogoč.       

Mateja Curk