V času , ko moramo delati vse od doma, se nam na računalniških ekratnih odpirajo nove možnosti medsebojnega sodelovanja. Učenci, ki so vešči računalniške tehnike, se z novodobnimi pripomočki hitro znajdejo in vspostavijo take in drugačne stike z vrstniki in učitelji. Nekoliko težje je učencem razredne stopnje, saj  ti navadno še nimajo svojih e-naslovov, s tem ne morejo odpreti svojih e-računov za različne aplikacije, ki omogočajo video klice na daljavo. K sreči imamo na naši šoli iznajdljive starše in starejše brate in sestre, ki nam stojijo ob strani in nam pomagajo pri medsebojni komunikaciji.

V 4.b razredu že dva tedna »malicamo« skupaj na video klicih s pomočjo aplikacije jitsi.meet. To ne pomeni, da učenci pred ekrani jedo, tako početje ni primerno. To pomeni, da se v času šolske malice med 9.30 in 10.00 dobimo na video klicu in si kaj povemo. Od začetkov, ko je bilo prisotnih samo 5 učencev, pa do danes, ko je prisotnih 90% učencev razreda, smo zelo napredovali na več področjih. Najprej kot učiteljica ugotavljam, da učenci niso več v pidžamah, ampak so ob tisti uri lepo urejeni, zbrani za delo, pripravljeni odgovarjati na klepet sošolcev. Po prvih minutah ogledovanja ekrana polnega obrazov sošolcev se sporščeno domače okolje spremeni v šolski razred, kar prinese zagotovo več odgovornosti do opravljenega dela. Zelo nerodno je, če učiteljica nekoga opozori, da ni nekaj lahkega še opravljenega. 

V tem času se učimo primerne komunikacije v video klicih. Za nas učitelje je slika obraza vašega otroka zelo pomembna, pa čeprav samo vsake toliko pokima ali zamahne z roko. Na ta način takoj dobimo tisto prvo povratno informacijo, ki jo drugi načini komuniciranja ne omogočajo. Obenem se med klici pri učencih vzdržuje občutek pripadnosti razredni skupnosti in s tem zmanjšuje občutek osamljenosti. Zahvaljujem se in čestitam vsem staršem, ki se trudite z vspostavljanjem povezave. 

Video klici niso dobrodošli samo v razredni skupnosti, ampak se v danih trenutkih kažejo kot primerna komunikacija tudi med učitelji v aktivu. 

Kljub vsej odlični tehnologijo pa učenci na zid vedno znova pišejo, da pogrešajo pravo šolo in prave sošolce. Upamo, da vse hudo čim prej mine.

Nadja Rodman Koradin