Po bliskanju, grmenju in dežnem nalivu prejšnjega večera smo se zbudili v jasno jutro, ki je zagotavljalo prijetne urice ob vodi, a le do kosila. Kako pa naprej? Kaj pa popoldne z ladjico?
Zaradi napovedi smo najprej poskrbeli za plavanje. Ogrnili smo se z brisačami in korajžno stopili k bazenu. Tam so nas že čakali naši devetošolci, ki so se na pot iz Vipave odpravili kljub negotovi napovedi. Srečanje z njimi je lepo popestrilo današnje dopoldne.
Kosilo smo imeli nekoliko prej, saj je bil odhod ladjice napovedan že ob 13.00. Takoj po kosilu smo torej negotovo stopili na gugajočo barko in previdno sedli na klopce pri mizah. Čim je kapitan odvezal in zaplul, se je enakomerno guganje umirilo, s tem pa so se umirili tudi naši strahovi. Učiteljice so vsako toliko povedale nekaj o obmorskih mestih in razlagale o velikih tovornih ladjah. Najzabavneje je bilo srečati galebe, ki so prav počasi in potiho prišli v našo družbo. Najprej je ladjico obletaval le eden, potem dva in tako naprej, dokler jih nismo našteli kakšen ducat. V letu so se približevali našim rokam in prosili za priboljšek. Ko smo jim vrgli koščke ene same žemlje, so postali veliko bolj pogumni in eden je celo sedel na streho ladjice, kar pa kapitanu ni bilo všeč. Novih prijateljev nismo več hranili, zato so se oddaljili. Pot smo sekali tudi jadrnici, katere skiper je prav predrzno nagnil njen trup in pokazal, da je pravi mojster v lovljenju vetra v jadra. Bolj ko smo se približevali Piranu, bolj smo bili navdušeni nad vsem, kar smo videli.
Tik pred Portorožem smo videli tudi veliko turistično ladjo. Na glavnem pomolu nas je pričakala gospa, ki nam je na kratko predstavila skoraj tisočletno zgodovino mesta najprej ob morju, nato ob sramotilnem stebru, na koncu pa še na Tartinijevem trgu.
Sledili sta dve nalogi v dveh izmenjajočih skupinah – sladoled in akvarij. V Piranu smo se srečali še s Petrom, ki je sicer poklicni gasilec, a tudi potapljač reševalec, podvodni ribič in še marsikaj. Oprema, ki nam je bila predstavljena, je namenjena reševanju iz morja in podvodnemu ribolovu.
Vračali smo se na pomol in na našo ladjo. Vožnja nazaj je bila nekoliko krajša. Od daleč smo videli ladjo v izgradnji, ki jo je vlekel vlačilec.Najlepša pa je bila mavrica nad Ankaranom. Veseli smo, da nam dež ni pokvaril prijetnih morskih uric. Med večerjo nas je prišla pozdravit tudi učiteljica Marija, ki je imela pot v naše kraje.
Zvečer smo zaradi utrujenosti odpovedali posebne športne aktivnosti, nam pa je gospa Andrejka prebrala dve zgodbi o jelenčkih in pravilnem obnašanju v športnih tekmovanjih. Zopet smo polni doživetij utrujeni legli k počitku. Ker ni bilo več strel in groma, nas je spanec poiskal prej kot prejšnji dan.

—  Uvodna stran —